Dvomljiva učinkovitost kemopsihiatrije

1 Uvod 

Skupina psihiatričnih zdravil od izuma Thorazina leta 1954 doživlja pravi razcvet. Kmalu zatem so odkrili antidepresivne in antianksiozne učinkovine. Napredek molekularne medicine je omogočil razvoj zdravil druge generacije, npr. Prozaca. Danes govorimo predvsem o petih skupinah psihiatričnih zdravil: antidepresivih, zdravilih za ADHD, antipsihotikih, zdravilih za demenco in benzodiazepinih ali podobnih pomirjevalih. 

Robert Whitaker, si je v svojem delu Pogubnost kemopsihiatrije: Epedemija farmakoloških čudežnih napojev, šarlatanskih psihiatričnih drog in osupljivi vzpon duševnih bolezni v zahodnem svetu zastavil uganko: Kako je možno, da imamo v svetu, v katerem smo doživeli psihofarmakološko revolucijo in v katerem poslušamo o razvoju psihiatrije ter reševanju življenj, vse več invalidnih mentalnih bolnikov (podatki vezani na ZDA), kot duševno motenih je diagnosticiranih tudi vse več otrok? Zakaj je mentalna obolelost nasploh vse večji zdravstveni problem?

Predstavil bom skepso o koristnosti psihiatričnih zdravil in obsodbo sodobne kemopsihiatrije, ki jo izražajo: 

• Robert Whitaker, večkrat nagrajeni ameriški raziskovalni novinar na področju zgodovine, medicine in znanosti ter ustanovitelj spletne ustanove Mad in America, ki je kritična do sodobne psihiatrije;
• Peter C. Gøtzsche, danski specialist interne medicine in soustanovitelj raziskovalne organizacije The Cochrane Collaboration, ki proučuje pomanjkljivosti raziskav ter učinkovitost in varnost zdravil, in 
• William Glasser, ameriški psihiater, razvijalec realitetne terapije in teorije izbire, ki je opozarjal na škodljivost psihiatrije, vezano na diagnosticiranje duševnih bolezni in predpisovanje zdravil. 

»Veliko dokazov je, da je s psihiatrijo nekaj resno narobe in da je to poklic, ki mu manjka uvid v lastno nesmiselno vedenje. Z redkimi izjemami psihiatri ne znajo razlikovati med nekom, ki preživlja osebnostni razvoj, in čustveno zlomljenim človekom.« Glasser: 197.

2 Mentalno bolan človek

Glasser ugotavlja, da ima skladno s sporočilom častnega odbora psihiatrov združbe za zdravstveno upravo iz leta 1999 diagnozo psihiatričnih stanj po DSM-IV (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders DSM) 28 odstotkov odraslih v ZDA, to pomeni 75 milijonov ljudi. Temu je treba prišteti še ljudi s kroničnimi bolečinami in otroke, da dobimo paciente duševnih bolezni.  

Opozarja, da se številne duševne bolezni v resnici ne bi smele imenovati bolezen. Gre le za načine izražanja svoje nesreče. 

Če telesno zdravje razumemo z lestvico 

bi tudi duševno zdravje morali razumeti na lestvici

Ko smo brez kondicije, vemo, kako ravnati: na voljo so nam telovadnice, zdrava prehrana, svetovalci. Ko smo depresivni, se veliko slabše znajdemo pri samopomoči. Če se obrnemo na pomoč psihiatra, smo hitro diagnosticirani kot bolni, čeprav z našimi možgani ni nič narobe. Razložili nam bodo, da za izboljšanje stanja potrebujemo psihofarmake, zdravila s psihoaktivnim učinkom. Zdravila bodo postala ključni del terapije.

Nesrečnih nas je tisoč in eden od teh ima duševno bolezen, fizično okvaro v možganih, npr. Parkinsonovo bolezen ali epilepsijo.

Nasprotno s tem spoznanjem število diagnosticirano duševno bolnih v zahodnih družbah ves čas raste. Podatki, ki jih navajam v seminarski nalogi, temeljijo predvsem na ameriški in danski družbi. Vendar slovenska družba v trendih ne odstopa. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo v Sloveniji leta 2020, za celotno populacijo, izdanih (NIJZ 2022):  428.521 receptov za pomirjevala (anksiolitiki); 208.814 receptov za uspavala (hipnotiki in sedativi); 653.423 receptov za antidepresive (antidepresivi). V celotnem letu to znaša 1.290.758 izdanih receptov in 17.060.778 €. 

Tudi če gledamo samo mlade do vključno 19. leta starosti, je prepoznaven trend rasti predpisovanja zdravil za duševne bolezni. 

3 (Ne)etičnost farmacevtske industrije

Psihofarmakološko revolucijo poganja predvsem ukvarjanje z vprašanjem Kaj je človek?, pri tem pa postane nepomembno Kdo je človek? Velik del psihiatrov ne izgublja več časa s svetovanjem, vzpostavljanjem odnosa zdravnik-pacient, temveč postavljajo diagnoze in predpisujejo zdravila – so t. i. biološki psihiatri ali psihofarmakologi.  

3.1 Zavarovanost vase psihiatrične srenje 

Uglednega ameriškega pedopsihiatra Josepha Biedermana (ki je zagovornik uporabe antidepresivov) so na sodnem procesu vprašali, kaj je več kot pozicija rednega profesorja na harvardski medicinski fakulteti. Odgovoril jim je: »Bog.«

Prigoda razkriva odnos, ki ni osamljen v krogu psihiatrov in ki je potencialno nevaren, na dolgi rok pa zagotovo škodljiv. Gøtzsche izpelje primerjavo s piloti. Kadar pade letalo, padejo potniki, padejo pa tudi piloti – zato vsako nezgodo obravnavajo skrajno resno, kar vodi k izboljšavam sistema, tehnologije, procesov … Če umre psihiatrični bolnik, ni nikoli kriv psihiater ali zdravilo, vedno bolnik; če ni napak, pa tudi ni izboljšav pri zdravljenju.

3.2 Diagnoze v službi kapitala

Psihiatrija in farmacija sta tesno prepleteni v poslovnem modelu. Majhna skupina specialistov iz ugledne ustanove podpre določen proizvod, v zameno pa jim farmacevtska družba financira raziskave, svetovalne storitve, izobraževanja … Na koncu proizvod podprejo še slavne javne osebnosti. Denar prinaša namreč duševna bolezen in ne duševno zdravje, zato proizvajalci zdravil v sistem vstopajo s kapitalom, kjer jim je dopuščeno, in zato je v njihovem interesu, da so definicije diagnosticiranja zrahljane. 

Psihiatri prejemajo več denarja od proizvajalcev zdravil kot katerikoli drugi zdravniki; zanje se uporablja  tudi poimenovanje »zdravniški prostituti«. 

Poskusne študije za psihiatrična zdravila ravno tako financirajo in nadzirajo izdelovalci – farmacevtska podjetja. Pri tem jim je v interesu finančna uspešnost zdravila. Prozac je na trg npr. prišel samo po šestih tednih kliničnih preizkusov. 

Določeni zdravstveni sistemi, npr. ameriški, pogosto finančno nagrajujejo resnejše diagnoze in spodbujajo zdravnike, da jih hitreje predpišejo. V Angliji npr. se je urad za nacionalno varnost odločil plačati po 55 funtov zdravnikom za vsako novo diagnozo demence. Diagnoze, ki so »šibkejše« od demence, niso finančno nagrajene. 

Prilagajajo se tudi diagnostična merila, tako narašča število »duševnih bolezni« in zdravil zanje. Po klasifikaciji diagnostičnega priročnika DSM-III (1980) je veljalo za depresivno stanje žalovanje, ki je trajalo več kot eno leto. V DSM-IV (1994) je bil mejnik dva meseca, v DSM-V (2013) dva samo tedna. Žalovanje je sicer naravni odziv, ki pri izgubi navadno traja več kot dva tedna, in s tem ni nič narobe. 

Primer diagnoze v službi kapitala, ki ga navaja Gøtzsche, je primer sramežljivosti. V družbi ljudje spijejo kakšno alkoholno pijačo za blaženje sramežljivosti. V psihiatriji temu rečemo socialna fobija. Farmacevtska industrija jo je preimenovala v »socialno anksiozno motnjo« in skupaj s trgom takoj našla zanjo zdravila. In tako imamo bolezen.  

Psihiatri pogosto uporabijo tudi izraz mentalna motnja in z njim opišejo skupek nezaželenih simptomov, čeprav same bolezni, vzrokov zanjo ne poznajo in ni popolnoma raziskana. 

3.3 Diagnosticiranje duševnih bolezni pri vse mlajših 

Ameriški nacionalni urad za mentalno zdravje (NIMH) je poskušal opredeliti primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, ADHD: 

»Ključni vedenjski vzorci pri ADHD so nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost. Za vse otroke je normalno, da so nepozorni, hiperaktivni in impulzivni, toda pri otrocih a ADHD se takšno vedenje pojavlja pogosteje in bolj intenzivno. Da bi takšno vedenje diagnosticirali kot motnjo, mora imeti otrok simptome vsaj šest mesecev in to močnejše, kot je normalno za otroke iste starosti.« Gøtzsche: 94. 

Normalno je da del otrok odstopa od drugih, kot je tudi normalno, da so nekateri bolj sposobni in se dolgočasijo pri pouku, nekateri preživljajo težko družinsko obdobje in nekateri ne zmorejo slediti razlagam. To niso bolni otroci. Kljub temu težimo k temu, da bi jih diagnosticirali. Učitelji so ob diagnozi ADHD odvezani odgovornosti za otroka in za urejanje razmer v razredu. Motnjo je Peter Breggin, ameriški psihiater preimenoval kar v DADD (Dad Attention Deficit Disorder/motnja očetovega pomanjkanja pozornosti), saj na otrokovo pomanjkanje pozornosti zelo verjetno vpliva socialno okolje – odsotnost prisotnosti otrokovega očeta. Za zdravnike je lažje pripisati diagnozo, kot razlagati korenine problemov. 

Novinar danske televizije je test za presojo ADHD (ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija) preizkusil na osmih poklicnih kolegih (torej odraslih) in kar sedem jih je izpolnilo pogoje za diagnozo ADHD. 

Ritalin (metilfenidat) je danes postal različica palice za kaznovanje neposlušnih. 

3.4 Napačne diagnoze in veriženje bolezni

Diagnozo bolnik prejme hitro, že ob prvem obisku, ne glede na njegovo trenutno čustveno stanje. Ker so bolezni ohlapno opredeljene, imajo bolniki navidez sopojavnost bolezni. Vendar le nekako tako, kot če bi biolog iz razdalje opazoval senco živali in rekel, da gre za slona, gnuja ali morda nosoroga. 

Ko pacient prejme eno izmed diagnoz, se na to pogosto »prilepijo« še druge diagnoze, ker npr. antipsihotik privede do otopelosti, prejme pacient še antidepresive … Novo bolezen bi v resnici morali imenovati motnja, ki so jo verjetno povzročila zdravila. 

3.5 Argument nevarnega pacienta

Številni pravni sistemi dopuščajo prisilno zdravljenje, ker so duševni bolniki potencialno nevarni. Raziskave kažejo, da so za družbo sicer najbolj nevarni moški med 18. in 30. letom starosti, kadar pijejo. Smo jim zato prepovedali pitje ali jih vse hospitalizirali?

Preostali zdravniki ne smejo pacientu brez privoljenja vsiliti nobenih zdravil. Psihiatri imajo to moč, čeprav argument nevarnosti pacienta za družbo ne vzdrži. Z nevarnimi posamezniki se ukvarja policija, ki ima možnost prisilne privedbe. 

Prakse prisilne hospitalizacije so sicer v Evropi raznolike, od 12 primerov na 100.000 prebivalcev v Italiji, do 233 na Finskem. 

3.6 Argument kemijskega neravnovesja

»Nikoli doslej ni bilo znanstveno potrjeno, da bi bila katera koli od pomembnejših psihiatričnih bolezni posledica biokemijskega neravnovesja v možganih in tudi nobenih bioloških raziskav ne poznamo, ki bi nam povedale, ali ima posameznik neko mentalno motnjo.« Goetzsche: 220

4 Nekritičnost pacientov

Za nastop škodljivih posledic posameznega zdravila ni dovolj, da psihiater zdravilo predpiše. Pacient ga mora sprejeti (vsaj v večini primerov). 

Pacientu je navadno laže verjeti, da je vzrok njegovih težav v bioloških dejavnikih, saj je potem nekako odrešen odgovornosti. Lažje je tudi verjeti, da bodo tablete uredile življenje, saj je preprosteje zaužiti tableto kot produktivno zagristi v življenjske težave. 

Novinar Ray Moynihan je sarkastično prikazal novo pandemijo – motnjo pomanjkanja motivacije. Kdor trpi za to boleznijo, je nagnjen k ležanju na plaži, zjutraj težko vstane, izgubi vso voljo. A te ljudje niso leni, ampak bolani. Zdravilo se imenuje Indolebant. Nevroznanstvenik Leth Argos poroča, kako ga je ganjena poklicala žena njegovega pacienta in poročala, da je soprog po prejetem Indolebantu pokosil travo, popravil žleb in plačal račun v enem samem tednu. 

Ray Moynihan pove, da na predavanjih provokativni posnetek pokaže zbranim psihiatrom, ki se ”krohotajo” – očitno pa se ne zavedajo, da to ni daleč od vsakdanje prakse, v kateri svojo vlogo odigrajo psihiatrični zdravniki in pacienti. 

Če je človekovo življenje biološko neobhodno določeno, potem je naša usoda ”zapečatena”. Človek je pri takšnem pojmovanju biokemični mehanizem in razčlovečen, hkrati pa se tudi ne rabi ukvarjati z mnogimi psihološkimi in družbenimi problemi, ki (ne)vplivajo nanj. 

Če bi psihotropna zdravila učinkovala, danes ne bi bilo invalidnih mentalnih bolnikov, po analizah pa število bolnikov ves čas strmo narašča (tudi takšnih, ki morajo zaradi psihiatričnih diagnoz predčasno v pokoj). 

5 Škodljive posledice

Če imamo sklenjeno verigo od neetičnega proizvajalca zdravil prek nekritičnega psihiatra (in celotne družbe) do nekritičnega pacienta, potem nastopijo tudi škodljive posledice jemanja zdravil. 

Po podatkih Gøtzscheja so psihiatrična zdravila tretji najpogostejši povzročitelj smrti (za obolenji srca in rakom) v ZDA in Evropi. Številke govorijo svojo zgodbo: na Danskem prodajo toliko zdravil za živčni sistem, da bi lahko zdravili četrtino celotne populacije; trenutna poraba zdravil na Danskem je 1,5 tablete na vsakega prebivalca na dan – od rojstva do smrti; v ZDA so antipsihotiki najbolj prodajana zdravila, antidepresivi pa so bili na četrtem mestu (podatki z leta 2009).

Raziskav o škodljivih posledicah zdravil je mnogo, za njihovo odmevnost pa si je treba vedno prizadevati. Industrija zdravil takšnih raziskav ne bo podpirala, niti promovirala, v interesu ji bo, da izsledki ne bodo dobili svojega medijskega prostora oz. da bodo hitro pozabljeni.

Raziskave razkrivajo usodne posledice jemanja psihiatričnih zdravil. Pregled je pokazal, da je 90 % bolnikov, ki jemljejo nevroleptike depresivnih, 88 % nehumano utrujenih, 78 % jih ima težave s koncentracijo. Bolniki pogosto povejo, da so učinki zdravil hujši kot bolezen sama. 

Ko so primerjali učinek zdravil pri shizofreniji, so ugotovili, da antipsihotike v razvitih državah zauživa 61 % bolnikov, v revnejših državah pa 16 %. Bolniki v revnejših državah, ki so bili zdravljeni brez zdravil, so imeli bistveno boljše rezultate – ozdravitev je bila verjetnejša brez zdravil. V revnejših državah so bolnega pogosto vključili v skupnost, družino in mu izkazovati naklonjenost, kar v razvitih družbah pogosto pozabljamo.  

Bolniki ostajajo na zdravilih vse življenje, ne glede na morebitno zgrešeno izvorno diagnozo. Enkrat postavljene diagnoze se je zelo težko znebiti, pacienta pa dodatno stigmatizira. Ob poskusu prenehanja nastopijo abstinenčni simptomi in tako so zmotno prepričani, da zdravila potrebujejo zaradi svoje osnovne diagnoze. 

Nekateri zdravniki utemeljujejo neodvisnost od zdravil z argumentom, »dokler pacienti ne zahtevajo višjih odmerkov, niso odvisni«. Po tej logiki tudi kadilci cigaret niso odvisni od nikotina, če ne zvišujejo števila pokajenih cigaret na dan. 

Stranski učinki so izraz, ki je zavajajoč, saj so ti učinki pogosto škodljivejši kot učinki bolezni same. Zdravniki nanje pogosto ne opozorijo, podjetja pa se izmikajo iskrenim zapisom, skrivajo raziskave. Antidepresivi so npr. uničevalci spolnega življenja; po španski raziskavi so se motnje po jemanju antidepresivov na novo pojavile kar pri 59 odstotkih bolnikov. 

»Milijoni dolarjev, ki jih vlagajo (večinoma farmacevtske korporacije) v izobraževanje javnosti o bioloških vzrokih mentalnih bolezni, ima štiri glavne posledice: več diskriminacije, več zdravil, več škode in več smrti.« Gøtzsche: 145

6 Razmislek o vlogi psihoterapevta v procesu zdravljenja

»Bolniki, ki so se uspešno znebili psihiatričnih zdravil in se vrnili v normalno življenje, se pogosto predstavljajo kot preživeli, kar je precej točno. Eden od takšnih, odvetnik Jim Gottstein, je dal naslednji nasvet: 

Prevzeti morate odgovornost za svoje mentalno zdravje in vedenje. 

Naučite se morate prepoznavanja svojih simptomov.

Ugotoviti morate, kaj vam pomaga.« Gøtzsche: 238, 239

Človekova odgovornost je vsaj trojna: za lastno zdravo življenje – za odziv na znake zgrešenega življenja – za svoje zdravljenje, ko zbolimo. 

Odgovornost za naše zdravje je najprej naša. Sprejemamo odločitve, zaradi katerih smo zdravi ali pa malo manj zdravi: odvisni od tobaka ali alkohola ali prekomerno težki ali v stresu zaradi odločitev, ki niso skladne z našimi prepričanji in vrednotami, ali za to, da svojega življenja ne osmislimo.  

Odgovorni smo tudi, da uzremo simptome bolezni, ki se prikrade v naše življenje. Simptomi so znak, ki nam ga pošiljajo možgani, da ne izpolnjujemo svojih osnovnih potreb. Če zanemarjamo ta opozorila, obtičimo v svoji nesreči in odpremo vrata boleznim, tudi duševnim. 

Všečna je miselnost, da je za naše psihološke težave kriva genetika – in da za povrnitev duševnega zdravja potrebujemo tableto; da se za razrešitev svoje depresije, shizofrenije, manične-depresije, tesnobnosti, ne potrebujem potruditi, napraviti inventure svoje življenja, pregledati poti, po katerih sem potoval. Užitek, ki ga prinesejo psihofarmaki, lahko hitro in zmotno zamenjamo za srečo. Bolj bomo iskali hipne potešitve v zdravilih, alkoholu in podobnih sredstvih, bolj bomo nesrečni. Spreminjamo lahko samo sebe in gradimo boljše odnose. Lahko pa se odločimo za drugo pot in krivdo za lastno nesrečo valimo na druge ali na zunanje okoliščine; pri tem pa ostajamo nesrečni. Tudi miselnost oko za oko, zob za zob nam ne prinaša sreče. 

Ko pa zbolimo, smo odgovorni za svoje zdravljenje. Tudi v tej fazi odgovornost ne more biti najprej zdravnikova. Sebe poznamo najbolje, mnogo bolje kot katerikoli zdravnik. Dolžni smo iskati strokovno pomoč, izražati dvom glede diagnoze, se temeljito in z več virov informirati o svoji bolezni, iskati poti okrevanja, sprejemati odločitve, s katerimi bomo pomirjeni. Pri duševnih boleznih obstaja nevarnost, da se prva diagnoza ali celo samodiagnoza pacienta pogosto prilepi in neutemeljeno vztraja z njim. 

Zdravnika, ki nam predpiše zdravila, lahko oz. moramo prositi za utemeljitev diagnoze in zdravljenja ter za priporočila za alternativna zdravljenja brez zdravil. Vedno je potrebno imeti tudi načrt izhodne strategije za opuščanje zdravil, če jih že jemljemo.

Psihoterapija je cenejša kot psihiatrična obravnava, prihrani se pri kadrih in pri stroških zdravil. Pa kljub vsemu država subvencionira praviloma zdravila, ne psihoterapevtskih obravnav. Pogosto zdravstveno zavarovanje pokriva dolgoletno jemanje zdravil, ne pa nekaj obiskov pri psihoterapevtu. 

Čeprav obstajajo tudi slabi psihoterapevti, praviloma psihoterapevtska obravnava nudi trajne rezultate. Vloga psihoterapevta bo klientu osvetliti njegovo odgovornost za življenje pred boleznijo, ob pojavu znakov in ob zdravljenju. Psihiater ni vseobsegajoča avtoriteta. To vlogo mora v obravnavi prevzeti pacient. V duhu zasledovanja pacientovega najvišjega dobrega smo (poleg že omenjenega) dolžni izzivati klienta, da izrazi zdravo skepso o diagnozah, da se informira in da dvomi v učinkovitost svoje terapije, da išče možnosti zaključkov zdravljenja, po potrebi kontaktirati in obveščati psihiatra. Najpomembnejša naloga pa je osvetliti klientu življenjske izbire in smisel življenja, ki je pred njim kljub bolezni. 

Pri psihiatričnih zdravilih gre pogosto za prikrivanje vzrokov za bolezen in za številne stranske posledice, ki po teži niso vedno stranske; pri psihoterapevtski obravnavi gre za sprejemanje odgovornosti za svoje življenje, iskanje svobode v odločitvah in iskanje smiselnega delovanja. 

Pomembni pri ozdravitvi so dom, služba, prijatelji, odnosi nasploh, vključenost v skupnost; pa tudi upanje, ponovno priučeni optimizem in neodvisnost. 

7 Sklep

Naredite kar največ za bolnika in bolniku čim manj. 

Bernard Lown, Nobelov nagrajenec za mir.

Standardi zdravljenja, ki veljajo v tem trenutku, so naklonjeni predpisovanju zdravil, spremeniti bi jih bilo potrebno tako, da bi bila neuporaba zdravil sprejemljiva, na neodgovorno početje. 

Današnjo uporabo psihotropnih zdravil bi lahko po mnenju Gøtzcheja zmanjšali za 98 odstotkov. Spremembe razpoloženja so nekaj najobičajnejšega za človeka, farmacevtska industrija pa ljudi prepričuje o množični depresiji in bipolarni motnji. Vsako kognitivno nazadovanje od prejšnje visoke ravni delovanja še ni demenca, ampak zopet nekaj običajnega za cikel človeškega življenja. Izživetja določenih občutij, kot so jeza, žalost, so nujna za normalen psihološki razvoj in ne podlaga za diagnosticiranje. 

»Predsednik danskega združenja splošnih zdravnikov je na primer v zvezi z depresijami leta 2014 izjavil, da nimajo »neskončno časa« in si ne morejo vzeti cele ure za vsakega bolnika, saj morajo poskrbeti tudi za svojo ekonomičnost. In prav tu je bistvo zadeve. Tisto, kar potrebujemo, je čas, ogromno časa, da bi lahko bolnike zdravili brez zdravil, in to ne le v primerih depresije, ampak pri praktično vseh psihiatričnih obolenjih in pri vseh drugih posameznikih, ki se soočajo s težavnimi življenjskimi okoliščinami.« Gøtzsche, 259

Obtožnica proti psihiatričnim drogam, kot se je izrazil Whitaker, je spisana. Bo kdaj čas za razsodbo?

8 Viri in literatura

8.1 Spletni viri

A New Epidemic [online].  [uporabljeno 2023-10-09]. Dostopno na URL: https://www.youtube.com/watch?v=RoppJOtRLe4

Mad in America  [online].  [uporabljeno 2023-10-09]. Dostopno na URL: https://www.madinamerica.com 

8.2 Literatura

GLASSER, W. Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje. Radovljica: Mca, 2003. 

GøTZSCHE C., P. Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje. V Mengšu: Ciceron, 2020. 

KRISTOVIČ S., PANGRČIČ P., KRISTOVIČ J. (2022). Logopedagogika: Holistični vzgojno-izobraževalni pristop za 21. stoletje. E-knjiga. Maribor : AMEU – ECM, Alma Mater Press, [online]. [uporabljeno 2023-10-11]. Dostopna na URL: https://press.almamater.si/index.php/amp/catalog/view/49/54/135-1

WHITAKER, R. Pogubnost kemopsihiatrije. Epidemija farmakoloških čudežnih napojev, šarlatanskih psihiatričnih drog in osupljivi vzpon duševnih bolezni v zahodnem svetu. V Ljubljani: UMco, Zbirka Angažirano, 2023.